viaKaapstad: Isimila Stone age in Kitulu drama

Naravna dediscina v Tanzaniji je kar bogata in trudili smo se, da bi je v oko ujeli vsaj del. Presenetljivo zelena pokrajina z vsemi svojimi lepotami in posebnostmi je poskrbela, da so dolge ure v avtu minevale hitreje. Ceprav znajo biti vecurne voznje naporne in dolgocasne, nikoli, nikoli ni bilo tako. Ce ne drugega, je bilo ob cesti vedno nekaj ljudi, ki so se vzeli od bogsigavedi kod in poceli bogsigavedi kaj - tam za cesto. Oni so mahali in mi smo jim mahali nazaj... Nepopisno!
Tudi na novega leta dan smo se odlocili, da si malo ogledamo okolico Iringe. Kar nekaj stvari ponuja in odlocili smo se, da si gremo najprej pogledati Stoneage site in potem se kaj, ce bo cas. GPS nas skoraj brez tezav pripelje na pravo lokacijo. Nismo sami. Ocitno je tu se nekaj belcev prezivelo novo leto. Vodic je prisel kar sam od sebe in nas odpeljal v to majhno dolinico, najlepse najdisce te vrste na svetu, kjer iz tal vztajajo vitki velikani in govorijo tisoce let staro zgodbe o tem, kdo in kaj so. Po dnu dolinice tece tudi reka in okoli velikanov dela meandre. Ker so tla iz finega peska, sem in tja nastane tudi kak "zivi pesek". Boris ze ve, kaksna je njegova moc...
Nekaj dni kasneje, ko uzivamo pravi luksuz sicer nevarne Mbeye, smo se podali na se eno avanturo. Ker v Mikumi nismo smeli in verjetno bi nas podobna usoda doletela v Rhuana national park, smo se odlocili, da gremo pogledat Kitulu park, ki je malo drugacen, predvsem pa avto ne more biti ovira, ker gres lahko v park tudi pes.
Dobri 2 uri precej zoprne voznje po makedamu, da smo komaj nasli vas, kjer je vstop v park, pri tem pa sploh nismo opazili, da smo se skozi park ze peljali in da so bile njegove najvecje posebnosti - orhideje, vec kot 50 vrst - prav okoli nas!
Ko smo nekako nasli blagajno, smo doziveli prvi sok. Pricakovana vstopnina 20-ih USD se je hitro povecala za vstopnino za avto, soferja in vodica. In enkrat vmes so se od nekod vzeli se crni oblaki, za katere smo se sedaj ze naucili, kaj pomenijo. Mogoce bi pa raje sli domov, v dezju sprehod tako ni mozen in spet malo prihranimo. Tistih nekaj travniskih orhidej bomo pa ze sproti pogledali. A se niso dali. Cez park ste se peljali in morate placati vstopnino. Spet se niso dali... Pregovarjanje, razlaganje, dopovedovanje. Vse je bil bob ob steno. Ceprav nismo vedeli, da smo v parku in se nismo nikjer ustavili, kaj sele da bi videli orhideje... Mah, brezveze, ker se ne da nicesat dopovedati. Zmenimo se za 130 USD za vse skupaj. Placamo (130 X po 1 USD) in gremo!
Ponovno razocarani smo sli, ampak s papirjem v roki, da se lahko sprehajamo naokoli 24 ur... Tako smo se v parku ustavili in kar sami iskali orhideje. Vso stvar smo si sicer popolnoma drugace predstavljali - bolj kot ta velike orhideje, ki doma rastejo v loncih, v resnici pa so to travniske cvetice, nic posebno velike, a vseeno lepe. Jih je pa res ogromno in sicer dolgocasen zeleni travnik z njimi postane cudezna preproga barv...