viaKaapstad: WC, ki to ni in Mikumi drama

Morogoro smo kar tezko zapustili, a dnevi se neusmiljeno sestevajo in mi bi radi se vec Afrike. Poslovimo se od nasih prijateljev (Krofek & co.) in se odpravimo po gavni cesti naprej do Mikumi villagea z istoimenskim nacionalnim parkom. Park prihranimo za jutri, za okus le voznja po cesti skozenj. Tabla pred vhodom v park nas opozori, da se ob cesti ni pametno ustavljati, saj se ob njej sprehajajo divje izvali. In res smo jih srecali nekaj: slone (tudi en baby sloncek), antilope, divjo svinjo, zirafe in se kaj... Jutri se nadejamo se levov, ki tu bojda pridejo prav do avtomobilov. Ampak jutri!Odpeljemo se do vasi Mikumi, kjer nas nekje caka zatocisce. Vas premore dva kampa, prvi je zaseden, drugi predrag. Zavoljo grdih oblakov in napovedanega mocnega dezja se odlocimo za lodge, a si ob mamljivi ponudbi svicarja brez pregovarjanja premislimo.Joseph je svicar in tu zivi ze 8 let. V tem casu mu je uspelo zgraditi za te razmere nadstandardni lodge, v ravnici zadaj pa nacrtuje se kamp. Tam lahko brezplacno prenocimo. Tekoce vode ni, wc v restavraciji. Edina voda, ki se obeta, je napovedano dezevje, za katerega upamo, da bo tokrat morda zgresilo ta koscek zemlje, kjer smo se dokaj udobno namestili. Seveda se to ni zgodilo. Se preden smo od prli drugo steklenico pompeja je lilo kot iz skafa. Zatekli smo se v zidano hisko, kjer bodo nekoc sanitarije Josephovega kampa in izkoristili vsak koscek suhe povrsine, da smo si skuhali vecerjo. Na Alenkino zeljo pastafizol in na mojo zeljnata solata s fizolom. Ja, se dobro, da spimo na odprtem!Zavoljo zgodnjega vstajanja se dokaj kmalu pospravimo spat. Za malo dramo so pred tem poskrbele se xxl stonoge, ki so se vztrajno vracale v nase sobane. "Ne, ne, z nami pa ne boste spale!" In smo postavili sotor - za naju s Tanjo.Jutranja kava ob 5.36 nas je dovolj zbudila, da smo lahko krenili proti parku. Le se placilo vstopnine za nas in avto, pa se podamo na divjo avanturo, glede katere smo imeli velika pricakovanja. Levi in zirafe od blizu so ostali nasa skrita zelja. Seveda, kot ze tolikokrat doslej, tudi tokrat ni slo brez tezav. S to izjemo, da smo jih do sedaj vedno nekako resili, a Afriska logika je bila tokrat tudi za nas pretrda. Kenijska registrska tablica in kenijski sofer sta bila previsoka ovira. "Najemite tanzanijski avto ali pa ne smete noter", je rekla prijazna gospodicna na vhodu. Nismo se pustili. Zahtevalèi smo sefa in ga tudi dobili na telefon. Boris mu je z velkiko mero strpnosti razlagal, od kod smo, zakaj smo prisli in koliko km smo morali narediti do sem. Ni pomagalo. Odkrito jezni in prikrito razocarani smo park zapustili. Ah ta Africka posla...

Kristina