Vse lepo enkrat mine ali , vedno so nova obzorja!

Zgodilo se je tisto, kar si na taki poti najmanj zelis, vendar se menda zgodi slej ko prej! Vsaj tako so govorili izkuseni, od sedaj naprej tudi mi! Po Gonderju smo le izkusili prave radosti gorskih cest. Pokrajina
ponuja prekrasne poglede, pa kaj ko je treba gledati ”pod noge”! Samo trenutek nepazljivosti je bil potrben, pa je bila ena luknja prevelika za moj amortizer. Neusmiljeno je zaropotalo in za nekaj casa je bilo konec motoriranja zame. Crknil je amortizer, kot ze marsikateri na taksni in verjetno tudi na tej poti. Saj amortizer se vedno dela, samo povezave z nihajko nima, se je enostavno zlomila. Ne gre vec naprej! Ni bilo potrebno vec kot 10(deset) minut, ze smo bili dogovorjeni za prevoz. Poceni res ne bo, saj je do Addisa 1300km, ki je ena redkih destinacij tudi za DHL. Nic, na pot bo treba! V Axumu se se enkrat srecam z ekipo, vecer zakljucimo spet v zanimivi druzbi popotnikov, prespimo v simpaticnem, poceni hotelu, zjutraj pa zgodaj na pot. Mini bus postane najboljse prevozno sredstvo tistega tenutka in se naslednjih stirih dni. Ja, stiri dni je trajala pot do Addisa, vendar sem dozivel severno Etiopijo iz druge perspektive. Voznik Ashanafi( v aramejscini pomeni prvi –vodilni), skrbi zame in motor kot za zaklad. Pa saj tudi je, pa zame tudi! Med voznjo sprejema tudi druge potnike, saj dodaten zaluzek ni odvec. Tako spoznavam njega in potnike, ki se menjavajo iz kraja v kraj. Prvi obcutki o Etiopcih se potrdijo in se potencirajo! Krasni ljudje, prijazni, gostoljubni, topli, nezni, ene slabe izkusnje doslej. Na poti gremo po sveto voda iz samostana Dobre Damo, na katerga se lahko samo spleza po vrvi, kakih 20 m visoko. ”V Adigradu je pa moja druzina, bi sel z mano, da jih spoznas?”, me sprasuje. Ja seveda, gremo! Ze 14 dni ni bil doma, mora delati, saj bi rad kupil ”novi” avto, ta je ze dobro uhojen in starejsi kot vsaka najstnica! Lepo urejeno hiso ima ta model, cutiti je podjetnost in vizijo, kaj hoce. Ima zeno, ki pripravi enkratno indziro, pa kavo po predpisih, sinova skaceta na besedo, cutiti je red in pogledi svigajo med njima. Vesela sta snidenja. Pogleduje na uro, naprej bo treba. Pomislim, saj sem vendar jaz narocnik fure! “Ashanafi, a bi nocoj prespal doma?”ga vprasam.
Zaiskri se mu v oceh:”Kaj, a res, se ne mudi, je res mozno?” Seveda potrdim, takrat skoci do mene, me zacne objemati in se zahvaljevati. Zeni pa:”Daj, zahvali se farindziju!”, ko dojame, kaj se dogaja, se tudi njej zasvetijo oci in se zacne tudi ona zahvaljevati.


OCVIREK:
Tisto noc je bil morda spocet verjetno edini Boris v Etiopiji. Tako me obvesti Ashanafi da bo ime otroku, ce bo...

Ob vsaki priloznosti mi pove kako dober clovek sem, pa saj vem kako je, ce zi dolgo casa od doma.
Med potjo spoznavam ”sofersko” kulinariko, pijaco, buno-kavo, zijam naokoli in pogresam voznjo z motorjem. Zvecer zmatran ko vol, samo jaz od sedenja v kombiju, padem v posteljo in zaspim do zore, ko je treba naprej. In tako do Addisa, kjer se ponovi gostoljubna scena pri druzini zenine sestre. Motor je seveda ves cas na varnem in ne predstavljam si, kako bi prepeljal motor v Addis na kamionu-kamionih, kar bi bilo bistveno ceneje. Ali pa tudi ne?! Na koncu se izkaze, ko se vedno doslej, da je ze moralo tako biti! Insalah?! Trenutno sem pri Tue Nilsen-u, ki je gostoljubno odstopil garazo in depandanso, dokler ne popravim motor. Amortizer prihaja in ekipa tudi, pogresam ju!

Boris