Lalibela, le 1 dan

Zaenkrat še v upanju, da v Kenijo uletimo čez dolino Omo, te dni izgublja
realno podlago. Dež tam doli in tudi v Lalibeli ga ne šparajo, temu močno prikimava.
Po nastanitvi v Kemden hotelu, kjer smo v dveh dneh postali prava kompanija,
Joško najde prvega padlega borca z dizertacije po offroadu (luk foto). In ko zvečer
s fanti razpredamo o tistem, uletijo eni prav simpatični čudaki. Naglas je
že pravi, še en "jeb%&@$" vmes, pa smo Slovenci pofočkani. Janin Klemenčič s klapo jo mahajo
povprek Etiopije letos in 20.3.2002 se beleži v lokalnem koledarju. Skupno ju3anje kafe in
lep spomin na dvojino, potem gremo z lokalnim vodičem (vse ostale vseznalce tu policija nič kaj
od oči pobaše v zapor) do najboljšega edinega mojstra varilca. Operacija uspela, sledi kulturni dan.
Cerkvice so res nekaj posebnega, a čar še vedno pritisnejo ljudje s pesmijo in ploskanjem v
dotičnem ambientu. Kako prišparati za vstopnino, ki je v letu narasla za 200%...se da.
Popoldansko učenje in pomoč pri domači nalogi natakarju, po kosilu, v filiali našega hotela in bodi
dovolj do zvečer.
Misija izvedljivo: posnetek in pismo za brata, ki živi v JAR (Kaapstad) od njegove družine.
Zgodba predolga za opis, a če si predstavljate hrepenenje po boljšem življenju in stremeti
za tem od 14ega leta dalje, ter v nadaljnjih 12 letih skozi svašta le prilezti do JARa in končno
tudi uspeti v sanjah...in nenazadnje kako o sebi sporočiti staršem, kjer poštne številke ne obstajajo.
Danes pošta tudi v Lalibeli vsaj je.

Grega