El Qahira(štala v Kairu)

Še tretjič si obljubimo, da tokrat sploh ne v center Kaira. Slepo sledim Gizmotu, kaj pa lokalci vedo, že skoraj vidimo piramide. Pol pa zaštrika, promet v arabskem svetu itak zakompliciran, vozimo v petih kolonah, po cesti namenjeni za tri, močnejša hupa je seveda močnejša!Itak zadenemo strogi center, veter vleče puščavski pesek ravno na našo pot, vidi se malo naprej, kot do naslednjega avta. Moj motor začne spet štrajkati. Nobene prave volje nima, pa še iz riti se mu prav črno kadi. Najdemo piramide, pa so tik pred zaprtjem, pogled nanje pa v takem vremenu prav mizeren. Je treba pošraufat, samo kje? Veter vleče, praha na kile, pa delaj fergazer. Pa se pokaže Tarek, the Beduin. Go maj frends vid mi, aj hev plejs. A nam ostane kaj drugega?! Tristo metrov od piramid, zapeljemo dobesedno v štalo, kjer ima Tarek svojo čredo konj za turiste. Ugotovimo, da ena svečka ne dobi elektrike in vzrok je slaba povezava kabla in pokrova svečke. Uredimo. Motor dela bolje, ni pa to to. Treba razdreti še filter in uplinjač, toda kje? Tarek nas povabi k sebi domov, kjer bi lahko razdrli in kaj pojedli. Motor zvlečemo skozi vrata zelo ozkih dimenzij. Člani družine vseh generacij pomagajo po svojih močeh, včasih tudi preveč. Razdremo, počistimo, zamenjamo zračna filtra, sestavimo, mašina zadiha, jesss! Pol pa večerja v tretjem štuku, ni da ni, nilske ribe, zelenjava, riž, solata, zelo okusno! Tarek pove, da bi bilo bolje motorje spet spraviti v štalo, da je tam bolj varno, potem bi pa nekam šli, presenečenje. Ne pove kam. Uf, kaj pa zdaj? Po glavi rojijo raznorazni scenariji, ob vse bomo, pa še domov bo težko priti. Kje je naša zaupljivost?! Izbire nimamo, prepustimo se toku. Ne vem sicer po kakšnem ključu, vendar pristanemo na egiptovski poroki. Seveda ga vsi poznajo, Tarek se kiti z našo prisotnostjo, kar nam vliva več zaupanja. Ko pa z Joškotom sprejmeva povabilo na ples (sami dedci seveda, za kaj so že ženske?), zadeva preseže meje razumnega. Večjega veselja mu nisva mogla pripraviti, pa še na odru sva podžgala žurko. Težko opisljiv občutek! Ne veva pa še, kje je Gregatov prag plesljivosti? Tudi Tarek ni ravno plesni tip, samo da ima prijatelje od drugod in med tem pokadi kar lepo število džomb.
TAREK:
Dečko, nedoločljive starosti, na pogled absolutno NEzaupanja vreden (za naše razmere cigo najslabše vrste), ponosen Beduin, nepismen, brihten, dela s konji in kamelami (kar najbolje zna), ljubi puščavo, ki je njegov dom, denar mu ni tuj. Sanja druge ženske, sedanjo so mu določili starši, šel bi v Ameriko, zaslužil denar, potem...ko mu je težko gre v puščavo, sam!...
Na koncu se izkaže resnično zaupanja vreden možakar!! Kaj pa bi brez zaupanja?
MI:
Tudi nam se že ves čas dogajeju čudno fajn stvari. Pustimo, da nas pot pripelje tam , kamor nas hoče in na koncu vedno doživime res enkratne reči. Zato ne delamo več daljnosežnih načrtov...

Prespimo dobesedno v štali med njimi in konji, spanje je kratko, vendar sladko. Zjutraj nas prebodi normalni delovni vrvež v štali , krasen dan, še vetra ni. Tarek je dobro povožen, pa kaj, je pa le imel turiste, ki so hoteli z njim kaj poklepetati...

Kako najhitreje mimo Kaira...mhm, not our style, downtown seka

Menjava svečk, tema ob zgodnji uri, kemp na propadli terasi

Ahmet na skupni malici

Koliko imen...pred Tarekovo hišo

Ju3o po prespanju v 'štali' oz. štali (300m zračne od piramid)