Iz Mladetič do Ljubljane čez Dolomite

Na prekratko; odšli smo zjutraj in se vrnili zvečer.

zjutr j' bwa m'hla (vaja iz slovenske afrikanščine)

A v dneh vmes smo našli sonce, se tipali v megli, prespali dež, izenačevali pritisk ob napadanju Dolomitskih prelazov, gradili zaupanje do motorjev in degustirali preslabo pivo za svojo ceno. In še.

Odkrivanje moči GPSa. Celotna pot.

Pot, namenjena testiranju motorja, "zicledra", opreme za kampiranje je tako postregla s pričakovanimi in, luckily, tudi želenimi rezultati.
Kovčki z nosilci vred so prva klasa (čeprav so v bistvu 3ja) in le špagetov sobotnega večera nismo dočakali zaradi štrajka gorilnika. Res, pametnejši od navodil za uporabo ni pametno biti.
Nad motorji smo upravičeno navdušeni. Krasna lega, vodljivost, navor in moč takorekoč na zahtevo, udobje in ok, tudi zanesljivost je večinoma kar doma pri teh mrcinah.

Btw,v čeladi se je porodil tudi sledeči hajku (NE haiku...), ki je v naboru cvetk edini primeren za objavo (med vrsticami brano, approved by BJ (Borix in Joško). Kot se spodobi za hajku, seveda nima naslova, nemščina...hja, smo se ravno peljali preko Avstrije...

alkohol, ALKOHOL
mein freund,
mein ANGST,
zum Voll!

Vremenska napoved: bo kar bo.

Točke: ni neka statistična veličina
Dolžina: poštena za vikend med tisočaki
Območje: toliko površin smo videli...
Pretečeni čas: odstavek iz zgodovinske knjige "Kako smo izgubili dvojino ..(.) "
Povp. hitrost: napača?


Višinski profil. Geološka obdobja (plasti) nikakor niso dobro razvidna.

Croissant & kafee. V bed breakfast, če se potuje s pravimi ljudmi.

"Aaaa, aja, motor je pa super dobr delu, razen kadar ni."

Prva bolj resna vožnja in skupna!

Zgodilo se je, kar se je moralo in se hvalabogu tudi je. Prva konkretna fura, z vso opremo in vsi trije na kupu. Štartali smo v oblačnem in meglenem jutru, zapeljali v sončen dan, osvojili kar nekaj višinskih točk, se prevračali(na mestu), "šraufali", postavljali šotore, kuhali, kaj tudi pojedli, popili tudi in se v deževnem večeru utrujeni srečno vrnili domov. Skupaj smo prevozili 1200 km slovenskih, italijanskih in avstrijskih visokogorskih cest. Še dobro, da sta bila na poti samo dva ovinka!



Le kateri motorist ne pozna vršiške ceste

passo Sella- Dolomiti

Joško je moral odzračiti zavore

idilično okolje za malico v bohinjskem stilu

Veliki Klek je še dobro zasnežen

Precej tega se je zgodilo med temi 1200 km zato sem prepričan, da bosta Joško in Grega iz svojih arhivov dodala še kaj!