AVSPUH

Počasi se daleč pride,bo že držalo.Špric,špric pol pa hamer v roke pa z občutkom pa tok,tok,tok..............,špric,špric pa hamer v roke pa ponoviš vajo pa še enkrat pa še enkrat dokler avspuh ne da popusta na ves cajt, trud in vseh mogočih prošn zakaj vraga ne gre dol.Stvar je pa v tem da tako mladi motorji pa spet niso,tuja jim ni vožnja po makadamu in glih tam kjer pride avspuh na blok motorja pride prah zraven pol pa mamo zapečen šmorn.Ja kar nekaj ur je blo potrebnih z tedenskim razmahom da so popustli in dokončno vdali.Pa smo zmagal.Še nekaj delov je blo potrebnih snet za nadalno obdelavo in pripravo za prihod majštra Bojana ki bo poštimo motorje v nulo.Naročanje rezervnih delov pol pa je potrebno to vkup spravit,sam nea vem kak bo to šlo ,nekaj dosti šravfov leži okoli motorja pa raznih delov, ja to bo še zanimivo mislim zelo zanimivo.Živi bili pa videli juhu.

Joško

Prevedi me...

Vdih............................................Izdih...................................................

Sproščanje...da ne postanemo resnim časom navkljub preveč "poročnjaški". Sicer je sedaj prostor za Joškotov post o razmontiravanju N2 (2. del) in Borixovo poročilo o stanju njegove "ice", pa za reklamni intermezzo nekaj od mene. OK, priznam, morda se beremo le, da posredno pritisnemo na omenjena avtorja, a je spodnji zapis vseeno dober vpogled v to, kaj vse naš blog zmore.

Pred kratkim aktivirana opcija internacionalizacije (bolj evropeizacije) bloga...beri vklopljen prevajalnik na nekaj nenaključno izbranih €jezikov...je, upam, uspešna. Kratek test upanje prešnjega stavka sicer negira. Da zadeva ostaja v funkciji ima zasluge predvsem Jami, ki pravi, da je preveden blog prav zabavno branje...in kaj bi želel boljšega, kot iz naklepanega, za naključnega bralca iz širne €pe, pisati zabavne (in celo berljive; pomembno) vsebine.

Nadaljnje branje prikazuje vsebino posta pred aktualnim, via Google Translate. Hiter medkomunikacijski šmoren iz ljube naše prek GB, FIN, FRA, D, ITA, E in nazaj v SLO. Presojo stopnje uspešnosti prepuščam tebi... Sam sem bil kar zadovoljen s postavitvijo vejic...



"Ker nekateri od škode, očitno, s kolesom, ko se pojavijo skoraj iz Full Monty. Zato kratek skok na dan, tudi če je nameščen na steni, da se delijo na več let in več motorji ... Dan, pomen odločitve. Kopica tehničnih forumov in razprav je postalo očitno, da vse, je edina možnost. To je znano, so usklajeni in se zelo dobro. Yamaha XTZ Super Hold 750. 2x in 1x 1994, 1992. In nad vsem, zelo enostavno spremenite. To je tudi nadaljnji cilj prvo vgradnjo površine Joškotov in moj motor ne želite Zveckati.
Koliko od teh motorjev je nočna in vmesnih ciljev, brezpotja novih cest brezpotij statistično veliko boljše.
Dejansko popotnica povečanje zaupanja in "samoregulacija esteem je že prvi ..."

Yamaha Super Tenere XTZ 750

Sample

Kar nekaj škode je, se zdi, narejene motociklom, če jih prevečkrat razkazujemo slečene do skoraj full monty -a. Zato kratek preskok na dni, ko je na steni še visel presek vseh različnih letnikov in tipov motociklov ... dni, ko so padale pomembne odločitve. Kopica forumov in tehničnih debat je v seštevku izkazala edino pravo možnost za izbiro. Ta je, znano, enotna in zares dobra. Yamaha Super Tenere XTZ 750. 2x letnik 1994 in 1x letnik 1992. In pomembno, vsi vžgejo z lahkoto. Slednje je hkrati še eden izpolnjen cilj prvega vijačenja, ko namreč Joškotov in moj motor nista imela pretirane volje do ropotanja.
Koliko tovrstnih motorjev je tlačilo brezpotja in vmesne poti do novih brezpotij statistično najlaže opredelim z: veliko.
Vsekakor dobra popotnica za zaupanje in dvig samozavesti že daleč pred štartom...

Jami

Poplava imen naj vnaprej ne ustvari pretirane zmede. George Guille (najdete ga na Facebooku) je poleg Robina, Mattea in Toma eden izmed sprožilcev prihajajočega potovanja. Fante smo srečali na že omenjenem potepanju po Afriki z Nejo in Zvonetom (kaj je dogajalo - glej blog linke desno).
Z obvezno izmenjavo izkušenj pridemo do, v naslovu, omenjenega Finca. Slednji ima letos planirano približno enako pot na jug po, večidel, vzhodem delu. Freelance voznik tovornjaka, ki za dušo luta naokoli. Ponavadi s svojo R1, a tokrat bo našim (pre)izkušenim modelom konkuriral na novi Yamaha Tenere 660.

Jami s svojo (sedi in pelji) Tenerko

Jami, mukava tervehdys valmistelutoimen kuukautta Slovenia ... Toivon, että polkuja ylittäessään pian.

PS
George je imel v Afriki očitno dobro ogrevanje za pot, na katero se odpravlja...okoli sveta.

Šmir, švic & šola šraufanja

Počelo je.
V seštevku smo zgodili krasen vikend s pravo mero užitka in nič kaj garaškega dela.
Ekipna garaža v Sevnici trenutno gosti 66,6% (hudičevo) dobre motorizacije naše odprave. Borixova krava (o imenih ob priliki in krava definitivno ni slabšalni izraz, celo istozvane sesalke so z lahkoto zadovoljne s trenutno motorjevo subidentiteto) je v povsem povoženem (beri: razstavljenem) stanju na samem izviru Yamahine prisotnosti v Sloveniji.

Skratka plan je sledeč. Z Joškom slediva trenutni poti popolne razgradnje motocikla na prafaktorje, to so v našem primeru zaenkrat vijaki in ostali sestavni deli. Cilj šraufarije je dobro spoznati svoje mrcine in se jih obenem naučiti 'poštimati' do, v vsakem delu poti, delujočega stanja. Joško, nisi prestar za to sranje.

In smo se lotili. Borix kot svetovalni servis, ki si hitro umaže roke in je poprej že brkljal po svoji mini Tenerki 660. Cilj vikenda je bil spraviti z motorja vso 'okrasno' navlako - Super Tenere pač ni naked bike, platišča, verižni komplet, zavorne mehanizme, v kolikor je to potrebno in nazadnje, kapitalski bonus, ki ga že ves čas, sledeč izkušnje popotnikov, ki so afriške poti že zatlačili za pas, jemljemo kot potencialno 'crko' - vzmetenje.

Kako žalostno zadeva izgleda in zakaj se počutim, kot da smo naredili korak nazaj na poti do začetka poti, glej foto ... " En korak nazaj in dva naprej?"

Za intermezzo smo vskočili na praznovanje rojstnih dnevov mojih staršev. Mnjam.
Vse yupi frupi obema še enkrat malo drugače!
V soboto smo nato z Borixom vzeli slovo na večernem pivcu...

V nedeljo so neodvijačene ostale le moje zavorne ploščice, katerih stanje bi laično opisal nekako takole: Ni jih! In kolikor vem, se še danes (same) niso odvijačile. Velika zmaga ob izplenu amortizerjev iz drobovja motorjev je bila dovoljšen razlog za ohranitev veselja ob prihajajočih nadaljevanjih ustvarjanja novih priložnostnih mehanikov.

Pogled na raztavni prostor (raztavni ni napaka!)
Snemanje verige s pol preveč orodja
Naslednje so šle Joškove vilice - desno

In raztavljen je šele polovično Joško s kapitalcema

Pancarji Pri babici in študentska kava pod peroni

Verjamem, da je bolje, če dogajanja s polnim čustvenim in ostalim spremljajočom nabojem človek beleži sproti. A se raje ne razvadimo v pretirani pridnosti, saj nam bo tovrstna vestnost prej kot ne prišla na poto na poti. Kratek skok tedna nazaj. Spet en krasen petek v svoji liniji in čas za ultimativni šoping nepogrešljive opreme. Škornji ... in še kaj se je našlo, kajne Borix?

Najprej varnost, po vseh standardih udobna in potem udobje ob vožnji. Jah, je že res, da bodo ti 'krasni' primerki prvorazredne opreme slej kot prej naleteli na kletvice v povezavi z vročino, švicom, intimnimi organi in hojo nekam ...

Da ne bi slučajno začel na začetku. Primož (Borixov sosed - Krško - motocross driver) nas je, ob lastni pomoči, prepustil na svetovalno seanso Boštjanu (Kermavner - dovolj povedanega) in kot je svetoval Borix, smo se za začetek spremenili v ušesa. Mislim, da je bil Joško največje uho. Mariborčanu morajo ljubljanske besede vsaj zveneti nečemu podobne, da jih potem lažje sproti prevaja v štajerščino ;) .
Bilo je prima in sploh krasno vzdušje v povsem domačem okolju na koncu Ljubljane pred Brezovico. V prvi uri smo pošteno nastlali različne modele vse naokoli in se ob koncu celo najbolj koncentrirani (in v petek popoldan tedenska koncentracija z visokega nivoja začuda enormo upade) spraševali katere škornje smo že sprehajali in kateri je že tisti, pravi. In smo jih nabrali, dva para snežno belih in par afriško črnih, le toliko, za odtenek in lažjo razpoznavo na poti seveda. Morda bo meni še najteže, ker vsi pari tako brezsramno razkazujejo gromozanski 'G' povsod naokoli. Vsaka stvar je za nekaj dobra.

In potem se je našlo še kaj...

Ker petku sape ne zmanjka hitro in tej pridodamo še kupe nabranih izkušenj naših šoping vodičev, je klepet ob krasnih testeninah 'a la carte' brez pardona nujno ... , hkm, nujna radost.
Pri babici. Koliko zgodbic, avantur in mini debat se je tistega večera prelilo za omizjem ... Vem, da za pošteno mero, ki tako resnim zadevam pritiče, ve le izstavljeni račun.
In ker je petek s soboto takorekoč v sorodu in dobri večeri ne najdejo miru istega dne ... in potem smo srečali Aljošo in zdrava mera je zbolela.

Tako, izhodišče ali ključni moment preskoka teme je pripravljen in preskočimo kmalu čez nekaj časa ...

Kravce v garaži

Pod prsti že čutim, da bi najraje odplesali tipkarijo v okviru Tolstojeve vemo kaj, a z zadržki ohranim kontekst v fokusu.
Torej, sklicujoč se na naslov, tokrat zadovoljno potrdilo, da so 3 poskočne kravce garažirane in evidentno registrirane novim lastnikom v ponos in vzhajajoče veselje.

Nekaj malega (upoštevajoč majhnost "ljube naše") kilometrine smo požrli na eks, v letošnji pošteni zimi, ki ji trenutno še ne jenja sapa, da smo našli prave mrcine za incoming potovanje. Ljubljana, Tolmin in Praproče so kraji, kjer so se pravega dne poklopile zvezde in skresale nove ljubavi.
Preden zaidem v pretirane izlive ponosa in zadovoljstva s tanovimi tamladimi lepe pozdrave vsem bivšim ... lastnikom ... Danilu, Igorju in Justinu.

En prilično velik korak naprej in prva garancijska vstopnica, da poti res vodijo le naprej. YupiJa!

Uf, sedaj upam le, da sem dovolj alfabeta (as opposed to analfabeta), da natovorimo na blog nekaj slikovne podpore in s tem težo resnosti tekoči objavi.

Danilo na tedaj svoji Yamahi
Danilo v najboljši družbi. Ob ločitvi od leve Danilo ni jokal.
Sedaj že Borisova kravca
Igor v dobri družbi. Ni jokal...
Justin & Joško & the One

Justin ni jokal...

Mi o nas - Borix

Moj zelo dober prijatelj Borix me je prosil, naj o njem napišem nekaj stavkov. Poznava se že zelo dolgo, vendar nisem prepričan, če vem o njemu vse. Vsekakor pa mi je všeč takšen kot je, za spoznavanje pa imava še čas, veliko časa....

Nekaj o Borixu.

Afrika! Dolgo časa samo pojem v njegovi glavi, ki je in čedalje bolj pušča sledi v njegovem življenju.

Pred mnogimi leti, ko so prvi televizorji prišli v naše domove, je z odprtimi očmi in usti požiral oddaje o Afriki. Še posebno se mu je vtisnil v spomin en striček, ki je delal v Afriki in določil njegovo poklicno

pot. Samo to je hotel postati in nič drugega. Od takrat naprej ni bilo druge izbire, odločitev je bila prava. Minilo je mnogo let v krogu čudovite družine, otroci zo zrasli, materialna osnova solidna. Nemirna duša mu ne dovoli biti pri miru, njegovi hobiji so raznovrstni. Skoraj je ni stvari, ki je ne bi poiskusil, skratka uživač življenja z veliko žlico. Velika strast mu postanejo potovanja, vendar ne tista "turistična", stvar mora biti drugačna, taprava, kakšna stvar "mora" iti tudi narobe, da je to to. Do prave okužbe z Afriko pa pride, ko spozna gazda Zvoneta in Njegove. Okužba se razširi tudi na družino, infekcija ne popušča, vakcine ni in je tudi ne iščejo.

Ponovno obudi svojo večno željo po motorju in s še dvema afriškima okužencema prične razmišljati o izpolnitvi želje marsikaterega motorista-avanturista, prepotovati Afriko. Še marsikaj bi se dalo napisati o njem, a besede največkrat niso najpomembnejše.

Ker vsaj malo poznam Borixa, vem, da se neizmerno veseli tega izziva in zelo ga veseli, da ga pri tem podpira družina. Nekateri bi rekli bolj star bolj nor, vendar pa...ni vsak lastnik svojega življenja, če hoče?!

Mi o nas - GRega

Dozdeva se mi, da je spisati kulski sestavek o sebi lahko le medel spomin na sanje, v katerih si to "zapisal" in zatem, ob premiernem curku osvežujoče vode novega dne, po obrazu, odplaknil.

Zgoščeno povedano...Za kakšnega nasilneža mala malica. Morda ne? Zase - zadovoljen in z/v mnogočem presrečen kar vsak dan posebej.
Dan je krasna enota. Obvladljiva, prilagodljiva in čeprav občasno prekratka, vredna vsake ure izkoriščanja (nevermind, da mi ga je ob trenutni tipkariji zmanjkalo).
Zmaturiral, zdiplomiral, zzaposlil in se službeno - življenjsko razpel med Sevnico - Ljubljano. In vedno iz kotička želja, malo s strani v prvi plan prihaja svet.

V tokratni izdaji prvega plana nas bodo dnevi pošteno namučili in prekleto upam, da tudi mi njih.
GRega

Mi o nas - Jože

O meni...

Točka 1: Resnica je taka: "dežurni krivec" za potovanje v Afriko, pa to še z mopedi je Grega. Ideja je njegova od začetka do konca.

Točka 2 : Glej točko 1

Rojen davnega leta 1963 v totem Maribori, tak da emšo me že malo jebe. Ja nič kaj še vrtec, šola, služba tudi v Mariboru. Vse je nekak patriotsko Štajersko obarvano. Pač takle mamo. Mlačne vode nisem odkril, tople pa še manj. Pač še en z dobrimi in slabimi lastnostmi, tak kot vsi ostali, ki gazimo po tej lubi zemlji. Sem pa pravi gušter na mopedu. Izpit mam nekih 10 let, lani pa ga nabavo... Ni panike, po 15.000 km bo šlo.

Vedno mi je po glavi hodla Južna Amerika, Peru, Bolivija, saj ne vem kaj, ampak vedno me je vleklo tja. Pragozdovi, staroselci, njihova kultura, način življenja in še in še. Knjige ki sem jih prebiro so samo še večale željo po potovanju in obisku Južne Amerike. Pa se je zgodlo leto 2001, nekaj cajta je blo, dnar tudi, pa gremo, ni druge. Pol pa nastane "problem", ko se okužiš. Je treba videt še kaj na tem lepem svetu, menda ja. Pa so padle še Indonezija, Jemen, Indija, Etiopija in Kenija. Vsa potovanja so trajala od 3 do 4 tednov, vedno v skupini in ni mi žal. Ker spoznaš res, res enkratne ljudi.

Ja, kaj zdaj? Aha, točka 1.
Grega in Boris, ja tota 2 pa sem spoznal (tota 2, ki ga šibamo skupaj) na potovanju po Etiopiji in Keniji v organizaciji gazde Šerugotov Zavone - mali šef in tavlka Šefinja Naja. Potovanje, ki bi trajalo 4 mesce, pa z mopedi, pa kar dol do Južne Afrike...nikoli nisem o tem niti pomislo. Pol pa se je zgodlo, ko stvari poštimaš v glavi, si nekaj zamisliš, pol pa gre, samo se itak nič ne nardi.
Do odločitve, da grem pa ni trajalo nekaj cajta, 1 dan je bil čist dovolj. Tale pa je dobra (bol star, bol nor) pa kar drži. Se mi neke nore ideje motajo po glavi za naslednja potovanja. Otom potom, prvo treba tole zadevo spelat pa odfurat. Matr bo dobro, pol pa še ekipa, ki nas spremlja iz Nairobija. Ulala, ta del bo pravi veseli december. Nič kaj, še dost je.

Ajde te

Jože

Intro

... cilj je znan ...
... pot začrtana ...
... meseci pripravljeni na odštevanje...

... Cape town.
... oko na "Sekcije".
... ravno pravšnji za zaključek še ene krasne nosečnosti. Verjetno smemo povleči vzporednico tu nekje.

Pot se je spočela, v današnjem tempu, že davnega februarja 08' v Nairobiju. Z rahlimi zametki tudi kakšen teden prej, med odpravo Šerugove skupine po Etiopiji in Keniji. Krasni spomini, ki še vedno vpijejo po snidenju, čeravno v drugi, drugačni dimenziji.

Vse o tem in to spremljajočem dogajanju sčasoma na pričujočih straneh. Na vse, verjetno klasične in nesistematično drugačne načine. Dobrodošli!

Copy-Paste (CP) namesto PS
"Life's a journey, not a destination..."
Aerosmith